Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Prva   2010   2009   2008   2007   2006
26.8.2010 Okrog Kalškega grebena
Klikni za povečavo! V sredo je še tako rosilo, da si skoraj nisem upal poklicati Bojana, če velja za četrtek. Naslednje jutro, malo pred sedmo, pa je bilo nebo nad Grintavcem brez oblačka.

Čeprav se zadnje čase da z avtom pripeljati skoraj do razcepa poti za Taško, sva midva avto pustila na parkirišču pod kmetijo.  V mislih sva imela krožno pot.


Čez Taško je pot obnovljena. Zaradi dežja prejšnji dan je malo drselo, vendar ni bilo problematično.  Brez večjih težav sva prišla do koče na Kokrškem sedlu. 
Nadaljevanja proti Kalški gori nisem poznal. Prav zanimivo je bilo gledati Grintovec s čisto drugega kota. Ponavadi sem na poti na Grintovec določal višino po tem,pod kakšnim kotom sem gledal Kalško goro.

Ko sva se po klinih povzpela na greben, naju je pričakalo sonce. Posedela sva na mehki travi, sonce je prijetno grelo. Vrh Kalškega grebena so pričele ovijati megle, zato sva se odločila, da greva po spodnji poti čez planoto.

Pot gre gor in dol pod Grebenom, ki nekajkrat pokaže prav mogočne stene. Sonce je postajalo vse močnejše, sedlo, kjer bi morala na drugo stran, ni in ni hotelo priti bliže.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Končno sva se prebila čez škraplje in ruševje. Pot je na melišču postala bolj gladka. Pod stezo sva videla jezerce, ki se zaradi rdeče barve jezrskega dna imenuje Krvava lokev. Možakarja, ki je na skali nad jezercem nepremično čakal na fotografski motiv na začetku sploh nisva opazila.

V klancu proti sedlu sem si moral odpočiti. Ko sem skoraj izpraznil steklenico s pijače, me je malo zaskrbelo, da voda na Dolgi njivi ne bi tekla.

Ko sva prišla na greben, sva se znašla na poti, ki gre s Krvavca proti Kalškemu grebenu. Ura je bila skoraj dvanajst, v ruševju je bilo presneto vroče.

NNa planini Dolga njiva sva šla naravnost k vodnjaku. Napila sva se vode in sprala "bučno olje" s čela.

Med malico sva opazovala konje, ki so se brezkrbno pasli. Bili so tako brez skrbi, da sem jim skoraj zavidal.

NNa planinise je paslo nekaj kobil z žrebeti. Lore s svojimi kravami že dolgo ni več na planini.

Mimo konj sva šla na stezo, ki vodi v Roblekov kot. Spustila sva se po strmi, spolzki in zaraščeni poti in se ves čas čudila, da so po njej gonili krave na planino.
Klikni za povečavo!
Klikni za povečavo! Ko sva prišla čez najožji del - Lojtro, naju je čakalo še precej spusta po strmi stezi. Ko je steza zavila v gozd, sva si lahko ogledala velik podor, ki se je zgodil pred leti v Zvohu.

Strmina ni popustila vse do Roblekove domačije. Pod njo sva stopila na cesto, ki je na najino olajšanje šla vsaj nekaj časa naravnost. Ko je cesta postala kolovoz, se je ta spet postavil pokonci. Na koncu že tako dolge poti, sva se morala povzpeti 150 višinskih metrov, da sva prišla na cesto ki je vodila proti Suhadolniku in avtomobilu.

Po devetih urah hoje so me noge pošteno bolele. Na uri pa je vsota vzponov kazala 2150 metrov.

Klikni za še več slik na Picassi